Glavna naloga operacijskega sistema je, da vodi in nadzira naslednje računalniške enote: pomnilnik, diskovno, disketno enoto, terminal, tiskalnik, komunikacijske enote, upravlja s programi in podatki na perifernih pomnilnikih mediji, kopira programe in podatke med magnetnimi mediji in delovnim pomnilniku. Izvaja ukaze, ki jih v ukazni vrstici posredujemo računalniku.
Operacijski sistem CP/M 3 PLUS se javi z znakom pripravljenosti A>, na katerega uporabnik odgovori z ukazom, ki je sestavljen iz treh delov:
Primer:
A>dir *.txt <RET>
A> | – znak pripravljenosti operacijskega sistema |
dir | – ključna beseda opravila. Predstavlja ime za program, to je za ukaz operacijskega sistema |
*.txt | – dodatno določilo v okviru omejenega ukaza, ki vpliva na njegovo izvedbo |
<RET> | – vsak ukaz zaključiti s pritiskom na to tipko. Šele za tem računalnik začne izvršiti ustrezno akcijo |
V ukazno vrstico lahko tipkamo z velikimi ali malimi črkami, prav tako pa se da ukazna vrstica tudi popravljati. Za to uporabimo kontrolne tipke:
| Tipka | Funkcija |
|---|---|
| CTL-A | Premakne sledilni znak za en znak v levo. |
| CTL-B | Pomakne sledilni znak na začetek ukazne vrstice brez dodatnih vplivov na njeno vsebino, in če smo pri sledilni vrstici, jo prenese CTL-B na njen konec. |
| CTL-F | Premakne sledilni znak za en znak v desno. |
| CTL-G | Izbriše znak, na katerem utripa sledilni znak. Ta se ne premakne. |
| CTL-H | Izbriše znak in premakne sledilni znak za en znak v levo. |
| CTL-J | Pošlje ukaz do CP/M 3 in postavi sledilni znak na začetek nove vrstice ali pa kot tipka CTL-M. |
| CTL-K | Izbriše vse informacije od sledilnega znaka dalje do konca vrstice. |
| CTL-M | Pošlje ukazno vrstico v CP/M 3 in postavi sledilni znak na začetek nove vrstice. Učinkuje enako kot RETURN ali pa kot tipka CTL-J. |
| CTL-W | Povrne in prikaže poprej vtipkano ukazno vrstico, tako na operacijskega sistema kot tudi v notranjosti izvedenih vrstic (zadnja, ki je bila vnešena po predstavitvi znaka na zaslonu). CTL-J, CTL-H, CTL-U in RETURN določajo ukazno vrstico, na katere začetek nove vrstice so premakni. Ce so v ukazni vrstici znaki, premakne CTL-W sledilni znak na konec ukazne vrstice. Ce pritisnete RETURN, bo CP/M 3 izvršil ta ukaz ponovni. |
| CTL-X | Zbriše vse znake levo od sledilnega znaka in sledilni znak premakne pred prvi znak ukazne vrstice, torej ohranja vse znake desno od položaja sledilnega znaka. |
Primer:
A>dir *.txt_ (na vnos) DOBF? podgovor računalnika)
Pri vnosu ukaza smo naredili napako. Ni potrebno vnesti celotnega ukaza, pomagamo si lahno s kontrolnimi tipkami:
A>DIR *.TXT_ (CTL-W vrne prejšnjo vrstico) A>DIR *.TXT_ (s CTL-A se pomikamo na napake) A>D_E *.TXT (s CTL-G smo pobrisali napačen znak!) A>DIR *.TXT (vtipkamo pravilen znak in z <RET> zaključimo ukaz)
Včasih prenese CP/M 3 informacije na zaslon predhitro, da bi jih mogli slediti. Posebno dolgo pri prikazu na zaslon pred, ki bi ga ga brez možno prebrali. Ko hočemo povedati vsebino z zaslona, moramo pritisniti tipko CTL-S. Tipka CTL-P povzroči preklop prenosa prikaza na zaslon. Ko samo pritisnemo CTL-U za nadaljevanje prenosa prikaza na zaslon. To vloga ima tipko <SCR>.
Ce žolimo izpis iz zaslona hkrati na tiskalnik, uporabimo tipko CTL-P. Na tiskalniku se izpisujejo vsi znaki, prikazani na zaslonu. S ponovnim pritiskom kombinacije tipk CTL-P pridinemo ta način delovanje.
Datoteka (file – angl.) je zbirka povezanih informacij, shranjenih na disku. Vsaka datoteka mora imeti enolično ime, da jo operacijski sistem prepozna. Na disku je toliko datotek, kolikor ima disk 279 sledi in 27 sektorjev. To je seznam z vseibino vseh datotekah, ki se nahajajo na disku.
V splošnem ločimo dve vrsti datoteki: programske datoteke (ukaze) in podatkovne datoteke. Programska datoteka vsebuje izvedljiv program, to je zaporedje navodil, ki jih računalnik iz toka informacij. Podatkovna datoteka je običajno zbirka informacij. Se zman imenom in priimkom. Ji je zaporedje pomnilniških iz toka informacij, vsebuje kakor ga dokument oz. pošten tekst itd. Denimo, računalnik ne more izvesti program in primike, lahno pa iz izvede program, ki izpiše imenu in priimke na papir.
Operacijski sistem prepozna datoteko po njem enoličnem opisu (file specification – angl.). Le-ta je sestavljen takole:
d:imedat.tip;geslo
d: |
ime pogona – NEOBVEZEN PARAMETER. To je lahno (pri PARTNERJU) A ali B. A pomeni, da se datoteka nahaja na disku, B pa, da je na disketi. Opis pogona je ločen od imena datoteke z dvopičjem. |
imedat: |
ime datoteke je OBVEZNO. Sestavimo je iz enega do osem znakov. Zapolnimo ga tako, da ime datoteke govori o njeni vsebini. Denimo, datoteko s seznam kupcev. Ji je smiselno dati ime KUPCI, ne pa XXX, ki nam iz ime nič ne pove. |
tip: |
tip je sicer NEOBVEZEN dodatek, vendar ga praviloma uporabljamo. Sestavljen je iz enega do treh znakov. Od imena je ločen s piko. Pove nam, v katero skupino spada datoteka. |
geslo: |
je sestavljen iz enega do osem znakov. Od imena ali tipa datoteke je ločeno s podpičjem. Funkcija gesla je zaščita datoteke. NEOBVEZEN PARAMETER. |
Naj navedemo nekaj pogostih tipov datotek:
TXT | tekstovna datoteka |
DAT | podatkovna datoteka |
BAS | program v BASICu |
PAS | program v PASCALu |
COM | ukazna datoteka |
COB | program v COBOLu |
Za enoličen opis datoteke smemo uporabljati črke angleške abecede in številke. Izogibamo pa se jugoslovanskim znakom: Č, S, Ž, D, C, ki imajo posebne pomene v operacijskem sistemu, in posebnih znakov : . , ( ) ; ? ! & itd.
ZGLEDI:
KUPCI KUPCI.DAT B:VAJA.TXT B:SEZNAM;NADA A:DOPIS.TXT;PASSWORD
Zgodi se, da bi žoleli prepisati, zbrisati, poiskati več datotek hkrati, ne glede na to, na katerem pogonu ali na določenem mediju se nahajajo. V takšnem primeru jih opišemo z imenom, ki ne določa enolično eno samo datoteko, ampak ustrezati vse datoteke hkrati. Za to uporabimo znak ? ali *. Znak ? nadomesti en znak v enoličnem opisu datoteke, a * pa več znakov.
ZGLEDI:
Denimo, da imamo na disku datoteke A.DAT, AA.DAT, AAA.DAT, B.DAT, A.TXT in B.TXT.
?.DAT | zajame A.DAT, B.DAT |
*.DAT | zajame A.DAT, B.DAT, AA.DAT, AAA.DAT |
A.* | zajame A.DAT, A.TXT |
AA.DAT | zajame A.DAT, AA.DAT, AAA.DAT |
*.* | zajame vse datoteke s tekočega uporabniškega področja |
Tega načina se poslužujemo tudi takrat, kadar iščemo datoteko, ne vemo natančnega imena, ampak imamo samo znakov da gre za datoteke pod imenom DOPISK.*, pa nam bo računalnik poiskal vse datoteke, katerih ime ustreza tej oznaki.
Pri sistemu PARTNER WFG imamo na izbiro dva pogona: A – diskovni pogon in B – disketni pogon. Pri sistemu PARTNER 2FG je A zgornji, B pa spodnji disketni pogon. Pri sistemu PARTNER 1FG pa je disketni pogon B.
Če ni zahtevano drugače, se na pogon A, kar nam prikaže na zaslonu. Če pa hočemo pri WFG in 2FG pisati ali brati podatke z drugega pogona, moramo spremeniti pogon. To storimo z ukazom:
A>B:
Po vnosu dobimo v novi vrsti znak
B>
Kar pomeni, da smo se spremenili pogon in to nam potrjuje tudi lučka na disketni enoti. Nazaj se vrnemo z ukazom:
B>A:
in spet dobimo na zaslonu znak
A>
Na disku in disketah se nahajajo vaše datoteke, ki so lahno programi ali podatki. Največ datotek na disku je 1024 in na disketi je 120. Pregled nad njimi bomo imeli le ob primerni organizaciji po uporabniških področjih. S tem si zagotovimo nameščeno delovanje računalnika, zaščitimo se pred nenamernemu brisanjem in pred nezakonitim kopiranjem.
Disk oziroma disketa je logično razdeljena na 16 uporabniških področij. Njihova skupna velikost je omejena z velikostjo diska (diskete). Označimo jih s številkami od 0 do 15. Vedno je aktivno delovno področje. Med delovnimi področji prehajamo z ukazom USER ali sam z številko in dvopičjem:
Ukaz za prehod iz 3 uporabniškega področja v 4 je:
3A>user 4 <RET> 4A>
ali
3A>4; <RET> 4A>
Vsaki datoteki pripada le eno uporabniško področje, s tem so datoteke razdeljene v 16 skupin (področij). Datoteko lahko premakne na drugo področje, razen če je celotno z ukazom PIP prekopirano na drugo področje.
Ena od možnosti za zaščito datoteke so njeni atributi/oznake. Vsaka datoteka ima najmanj dva atributa: prve je lahno R/W in drugi DIR ali SYS.
Atribut DIR pomeni, da je datoteka dostopna samo s svojega uporabniškega področja. Če pa ima datoteka atribut SYS in če je shranjena na področju 0, je dostopna z vseh uporabniških področij.
Atribut R/O (read only) pomeni, da je datoteka zaščitena pred pisanjem v datoteko. Oznaka R/W (read – write) pa pomeni, da te zaščite ni.
Vsaka nova datoteka, ki jo določimo, ima atribute DIR in R/W.
PRIMER:
A>SET PODATKI.DAT$DIR,RO
Ta ukaz pridredi datoteki PODATKI.DAT atributa DIR in RO.
Znotraj vsakega uporabniškega področja datoteke razdelimo in v dve skupini: sistemske in uporabniške. V skupino sistemskih datotek uvrstimo navadno programe in datoteke, ki jih sistemski programi uporabljamo, v drugo skupino pa uvrstimo vse ostale. Razdelitev je polja in nima posebnega pomena, z izjemo delovnega področja 0.
V ti dve skupini datoteke uvrščamo z ukazom SET.
Primer:
A1>set profile.sub$sys
S tem ukazom smo datoteko "profile.sub" uvrstili v skupino sistemskih datotek (dali smo ji atribut SYS).
A1>set *.dat$dir
Ta ukaz vse datoteke tipa .dat uvrsti v skupino navednih (nesistemskih) datoteke (pripredi smo jim atribut DAT).
Za sistemske zbirke pravilo, da imajo atribut SYS, za ostale pa DIR atributi. Pri kopiranju datotek se hkrati kopirajo tudi ti atributi. Sistemske datoteke se lahno prekopirajte z ukazom PIP le, če smo navedli stikalo R.
Primer:
A1>pip a:=b:*.*
Ta ukaz bi iz diskete na disk prekopirajmo le datoteke z atributom DIR, medtem ko z ukazom:
A1>pip a:=b:*.*$r
prekopirajmo vse (sistemske in nesistemske).
Datotek ne moremo poljubno uvrstiti na katerokoli delovno področje, pri tem se moramo držati nekaterih pravil.
Najpomembnejše je delovno področje 0, to je sistemsko delovno področje. Tu se nahaja operacijski sistem. Vse datoteke, ki imajo atribut SYS so dostopne s katerega koli področja področja 1. Torej bomo na področja 0 uvrstili vse tiste programe operacijskega sistema, ki bi jih radi vsem pokopirali dostopne; ne le področje 1 in višje pa bomo shranili vse ostale programe, prevajalniki, grafične programe in druge aplikacije, če ni drugače določeno v navodilih za instalacijo.
Na delovnem področju 0 ni priporočljivo imeti datotek z atributom DIR, ker so to dele, ki jo opravijo le medijev dela, ki nam le tem povečujem možnost napak.
Delovno področje 15 je namenjeno za MIPOS aplikacije, ostala delovna področja pa so med seboj enakovredna. Vsak uporabnik ima na področja svojega dostopa do delovno področja, vsakemu uporabniku je določeno toliko, kolikor jih potrebuje. Na istem področju PARTNER bo bodo datoteke, ki smislom sodijo skupaj. Npr. datoteke 2 za baze podatkov, področje 3 za baze podatkov, področje 4 za grafiko ipd.
Velikost diska je omejena na 10M bytov. To je velika pomnilna kapaciteta, kljub temu pa moramo disk pazljivo zapolnjevati. Da se tem izognemo, poskrbimo, da se na disku nahajajo samo tiste datoteke, ki so zahtevano ali jih je mogoče porebovati. Datoteke, ki jih le redko zahtevamo ali so le to prekopirane na diskete, da nam na nepotrebnem prostoru.
Nekateri programi tvorijo pomožne datoteke. Tudi te zasedajo diskovni prostor, zato jih tega tedenske brišimo. Spoznamo jih po tipih .bak, .tmp, .$$$ , .prn oz. .lst.
Po abecednem redu bomo navedli tiste ukaze operacijskega sistema CP/M, ki jih vsakodnevno uporabimo. Opcije moramo vmeti med oglati oklepaj. Na koncu ukazne vrstice lahno zapremo in zaklepamo. Pri nekaterih ukazih je na tiskalniku ali zaslonu lahno pripisati in zaklepamo, ki ne oglatega oklepaja in zaklepamo, in nadomestimo takole:
[ | oglati oklepaj |
] | oglati zaklepaj |
Ta ukaz izpiše trenutni datum, izpisuje datum neprekinjeno ali pa nastavi datum, ki se definira v ukazni vrstici.
DATE ugotavljanje časa in datuma DATE mm/dd/ll uu:mm:ss nastavitev časa in datuma DATE SET isto
A>DATE
Sistem odgovori s tekočim datumom in časom, npr.
Wed 11/27/85 08:36:16
A>DATE 11/27/85 09:08:00
Sistem odgovori:
Press any key to set time.
Ko nastopi žoljeni čas, pritisnemo katerokoli tipko in s tem inicializiramo žoleni čas in datum.
A>DATE SET
Sistem odgovori:
Enter today's date (MM/DD/YY):
Vpišemo mesec, dan, leto, nato sistem odgovori:
Enter the time (HH:MM:SS):
Vtipkamo uro, minute in sekunde, nato sistem odgovori:
Press any key to set time
S tem ukazom pregledamo seznam datotek, ki se nahajajo v direktorijem diska ali diskete. Ukaz DIR prikaže seznam datotek z atributom DIR. Ukaz DIRSYS (okrajšano DIRS) pa seznam datotek s SYS atributom.
DIR DIR B: DIR eod DIR Sopcije DIR eod$opcije
eod: | enolični opis datoteke (poglavje 2.3) |
opcije: | od opcij bomo navedli le dve: FULL in USER = ALL |
1A>DIR
Izpiše seznam datotek z atributom DIR na prvem uporabniškem področju. Če so področja prazno, izpiše:
No File.
Če ni DIR datotek, obstajajo pa datoteke z atributom SYS, izpiše:
SYSTEM FILE(S) EXIST.
A>DIRS B:
Izpiše vse SYS datoteke na disketi, ki se nahajajo na področju 0. Če le-teh ni, obstajajo pa DIR datoteke, izpiše:
NONSYSTEM FILE(S) EXIST.
1A>DIR B:
Izpiše seznam DIR datotek na prvem področju diskete.
A>DIR VAJA.TXT
Izpiše VAJA.TXT, če se le-ta datoteka nahaja na tem področju diska, sicer izpiše No File.
A>DIRS *.COM
Izpiše seznam vseh SYS datotek tipa COM.
DIR z opcijami:
| OPCIJE | |
|---|---|
FULL |
izpiše seznam vseh datotek na disku (disketi) po abecedi, vključno z podatki o njihovi velikosti, atributih, zaščiti ipd. |
USER=ALL |
izpisuje iskano datoteko, če se nahaja na kateremkoli področju izbranega pogona. |
A>DIR B:$FULL
Izpiše abecedni seznam vseh datotek na disketi.
A>DIR SEZNAM$USER=ALL
Išče datoteko s tem imenom po vseh področjih.
Ta ukaz briše datoteko ali skupino datotek s tekočega uporabniškega področja, če seveda niso zaščitene z atributom RO ali s kakšno drugo zaščito. Pri brisanju več datotek hkrati zahteva sistem potrditev ukaza. Lahko pa tudi s stikalom CONFIRM dosežemo, da nas sistem za vsako datoteko posebej vpraša, ali naj jo zbriše ali ne.
Ukaz ERASE lahko okrajšamo v ERA.
ERA [d:]imedat.tip[,C]
d: | opis pogona vpišemo samo, če se razlikuje od tekočega |
ime: | ime datoteke, lahko tudi * |
tip: | tip datoteke, lahko tudi * |
,C | okrajšano za CONFIRM; ima pomen le, kadar brišemo več datotek hkrati |
A>ERA VAJA.TXT
Zbriše datoteko VAJA.TXT, če se le-ta nahaja na tekočem uporabniškem področju, sicer izpiše:
No File.
A>ERA *.DAT
Brisati želimo vse datoteke tipa DAT s tekočega uporabniškega področja. Sistem odgovori:
ERASE *.DAT (Y/N)?
Za potrditev odgovorimo z Y, sicer z N.
A>ERA MEMO*.*,C
Sistem bo začel izpisovati po vrsti imena vseh datotek, ki ustrezajo temu opisu; pri vsaki od njih pa bomo morali z izbiro med tipkama Y ali N potrditi ali negirati brisanje.
Na primer:
MEMOP.COM (Y/N)? N MEMO.COM (Y/N)? Y MEMOHELF.TXT (Y/N)?
itd.
Program KOPI nam omogoča kopiranje z diskete na disketo na sistemu PARTNER 1FG in s tem nadomešča program PIP.
A>KOPI ime_datoteke
Ime datoteke je lahko polno ime ali delno ime, dopolnjeno s standardnimi razširitvami CP/M (to so ? ali *).
Program interaktivno dela in zahteva menjavanje diskete v pogonu. Ta navodila moramo natančno upoštevati.
Primer dela s programom KOPI (kopiranje datotek na enem pogonu):
A>KOPI TP.COM KOPI --- single floppy PARTNER copy program V2.a Iskra Delta Insert source disc and press <RETURN> KOPI-I-copying TP.COM Insert destination disc and press <RETURN> KOPI-S-all file(s) copied To reboot the system insert system disc and press <RETURN> A>
A>KOPI *.*
Kopira vse datoteke.
PIP je program, ki kopira eno ali več datotek z enega uporabniškega področja na drugo, iz tekočega pogona na drugega, združuje več datotek v eno ter kopira iz in na pomožne enote. PIP kopira hkrati z datoteko tudi njene atribute. Hkrati s kopiranjem lahko datoteko tudi preimenujemo. Tekstovne datoteke lahko s PIP izpišemo na ekran ali tiskalnik. S PIP lahko kreiramo nove tekstovne datoteke. Če drugače ne definiramo, PIP kopira datoteke s tekočega pogona in uporabniškega področja. Po potrebi dodamo še posebne zahteve, stikala kopiranja.
PIP d:izhodnadat$Gn<=d:vhodnadat$stikala
d: | pogon; na levi strani novi, na desni stari |
izhodnadat: | novo ime datoteke — pišemo samo v primeru, ko datoteko tudi preimenujemo |
Gn: | n je številka uporabniškega področja, na katerega kopiramo |
vhodnadat: | ime datoteke, ki jo kopiramo |
PIP ima na izbiro preko 20 stikal. Tu bomo navedli le tiste, ki jih najpogosteje uporabljamo:
Bn | n je število med 0 in 15, ki pove, s katerega oz. na katero uporabniško področje kopiramo |
R | kopira tudi datoteke z atributom SYS, ki jih brez te opcije zaobide |
V | s to opcijo PIP kontrolira, če je kopiranje uspešno izvršeno. POZOR! Pri kopiranju datotek iz diska na disketo in obratno moramo to opcijo obvezno vnesti! |
W | prepiše preko datotek z enakim imenom in atributom RO, ki jih sicer zaobide |
O | za kopiranje programskih datotek |
C | selektivno kopiranje |
POZOR! Na levi strani enačaja smemo uporabiti samo opcijo Gn, vse ostale pa le na desni strani.
1. Kopiranje iz diska na disketo:
Iz 5A na 5B:
A>PIP B:$G5<=A:SEZNAM$V
Ker se obe uporabniški področji ujemata s tekočim (5), ga ni treba navajati. Opcija V na desni strani je za kontrolo uspešnega kopiranja.
Iz 1A na 1B:
A>PIP B:$G1<=A:SEZNAM$G1V
Iz 3A na 15B:
1A>PIP B:$G5<=A:VAJA.TXT$G3V
2. Kopiranje iz diskete na disk:
Iz 15B na 3A:
A>PIP A:$G3<=B:VAJA.TXT$G15V
Iz 5B na 1A:
1A>PIP A:<=B:VAJA.TXT$G5V
Ker se uporabniško področje, s katerega kopiramo, ujema s tekočim, ga na levi strani izpustimo.
3. Kopiranje na disku:
Iz 1A na 3A:
A>PIP A:$G3<=A:VAJA.TXT$G1V
PIP d:$Gn<=d:*.*$stikala
d: | na desni strani pogon, s katerega kopiramo; na levi novi pogon |
Gn: | n je številka uporabniškega področja, na katerega kopiramo |
stikala: | velja isto, kot pri kopiranju ene datoteke |
POZOR! Ker v opisu datoteke uporabljamo * ali ?, datoteke ne moremo preimenovati, zato tudi na levi strani imena datoteke ne pišemo!
A>PIP A:$G6<=B:*.COM$G0VRO
Kopira vse datoteke tipa COM (programske) z atributom SYS (opcija O) z uporabniškega področja 0 na disketi na področje 6 na disku.
A>PIP A:$G10<=A:DBASE.*$G15VRO
Kopira vse datoteke z imenom DBASE s 15. na 10. področje na disku.
A>PIP B:<=A:*.*$VWRO
Kopira vse datoteke z uporabniškega področja 0 na disku na področje 0 na disketi.
S tem ukazom damo datoteki novo ime, ki se zapiše v direktorij. Če datoteka, ki jo želimo preimenovati, ne obstaja, sistem javi:
No File
Če se novo ime datoteke ujema z imenom datoteke, ki že obstaja na istem uporabniškem področju, dobimo naslednje sporočilo:
Not renamed: filename.typ — already exists, delete (Y/N)?
kar pomeni vprašanje, ali želimo že obstoječo datoteko zbrisati ali ne. Odgovorimo z Y za pritrditev oziroma z N za negativen odgovor.
Ukaz RENAME lahko okrajšamo na REN.
REN novoimedаt=staroimedat ali RENAME <RET> Enter New Name: novoimedаt Enter Old Name: staroimedat
novoimedаt: | ime.tip |
staroimedat: | ime.tip |
Opis pogona lahko izpustimo, če se ujema s privzetim.
A>REN NOVADAT.TXT=STARADAT.TXT
Datoteka z imenom STARADAT.TXT se preimenuje v NOVADAT.TXT na disku.
A>REN B:NOVADAT.TXT=STARADAT.TXT
Datoteka STARADAT.TXT na disketi se preimenuje v NOVADAT.TXT.
Z ukazom SET nastavimo atribute datoteki, zaščitimo datoteke z geslom, aktiviramo zapis datumov kreiranja, popravljanja in zadnjega dostopa do datotek, priredimo ime direktoriju diska ali diskete ter zaščitimo direktorij diska ali diskete z geslom. Tu si bomo ogledali le prvo možnost.
SET eod$stikala
eod: | enolični opis datoteke (poglavje 2.3) |
stikala: | atributi DIR, SYS, RO, RW |
A>SET ALFA.TXT$SYS,RO
Z ukazom smo nastavili datoteki ALFA.TXT atributa SYS in RO. Sistem nas o tem obvesti s sporočilom:
A:ALFA.TXT set to system (SYS), Read Only (RO)
Sedaj je datoteka dostopna z vseh uporabniških področij.
A>SET ALFA.TXT$RW
Atribut RO spremenimo v RW ter s tem odstranimo zaščito.
A>SET B:BETA.DAT$DIR
Datoteki BETA.DAT na disketi priredimo atribut DIR.
Ukaz SHOW prikaže razne informacije o diskih in disketah. Tu si bomo ogledali le naslednje:
SHOW d: SHOW d:$SPACE SHOW d:$USERS
A>SHOW
Sistem sporoči:
A: RW, Space: 9,488k B: RW, Space: 16k
Ukaz prikaže, da ima enota A 9.488 kilobajtov prostora, enota B pa 16 kilobajtov.
A>SHOW B:
Sistem sporoči:
B: RW, Space: 16k
Enota B ima 16 kilobajtov prostora.
A>SHOW B:$USERS
Sistem sporoči:
B: Active user: 3 B: Active Files: 0 3 4 11 B: # of files: 17 36 3 3 22 B: Number of free entries: 53
Pri tem ukazu se izpiše:
Na koncu izpiše število prostih mest v direktoriju enote.
Ukaz SUBMIT omogoča izvrševanje skupine ukazov iz datoteke tipa SUB.
Običajno vnašamo ukaze po enega naenkrat in jih tako tudi izvrševamo. Če je potrebno izvrševanje istega zaporedja ukazov večkrat, bo ugodno zbrati te ukaze v posebni datoteki tipa SUB in jih izvršiti po vrsti, tako kot so bili vnešeni v datoteko, s samo enim ukazom SUBMIT. Datoteki damo svoje ime, njen tip pa mora biti SUB.
Datoteka tipa SUB sme vsebovati ukaze CP/M 3+, vgnezdene ukaze SUBMIT in vhodne podatke za sistemski ukaz ali program.
Argumente smemo vnašati v te datoteke med njihovim izvrševanjem. Vsak argument, ki ga vtipkamo, bo prirejen nekemu parametru v datoteki. Prvi argument nadomesti vsak nastop $1 v datoteki. Drugi argument stopi na mesto $2 in tako naprej do zadnjega argumenta, ki more nadomestiti najvišji še dovoljeni parameter $9.
Npr. datoteka START.SUB pomeni ukaze:
ERA $1.BAK DIR $1 PIP $1<=A:$2.COM
Nato vtipkamo ukaz:
A>SUBMIT START SAM TEX
SUBMIT potem tvori datoteko z nadomeščenimi parametri in jo izvrši:
ERA SAM.BAK DIR SAM PIP SAM<=A:TEX.COM
Če vnesemo manj argumentov v ukaz SUBMIT kot je parametrov v datoteki tipa SUB, preostalih parametrov ne bo v ukazih. Če pa smo vnesli več argumentov, kot je na voljo parametrov, sistem preostale argumente zanemari.
Za vnos resničnega znaka $ v datoteko tipa SUB (torej ne kot del parametra) vtipkamo dva dolarska znaka skupaj: $$. SUBMIT ju nadomesti z enim samim med postavljanjem argumentov.
Za primer vzamemo datoteko AA.SUB, ki vsebuje med drugimi vrstico:
MAC $1 $$2
Nato vtipkamo ukaz:
A>SUBMIT AA ZZ SZ
Prevedena datoteka bo vsebovala:
MAC ZZ $SZ
Datoteka tipa SUB sme vsebovati programske vhodne vrstice. Vsakemu programskemu vhodu predhodi znak <, kot to prikazuje naslednji primer:
PIP <B:*.ASM <CON:<=DUMP.ASM < DIR
Prve tri vrstice, ki sledijo PIP, so vhodne vrstice za ukaz PIP. Tretjo vrstico predstavlja samo znak <, ki pomeni <CR>. Ta znak RETURN pove ukazu PIP, da naj se vrne v sistem, da bo ta mogel izvršiti ukaz DIR.
Če se program zaključi prej, kot je izčrpal ves svoj vhod, SUBMIT zanemari odvečne vhodne vrstice in izda obvestilo:
Warning: Program input ignored
Če pa zahteva program več vhodov, kot jih je na voljo v datoteki tipa SUB, pričakuje vnos preostalih vhodov preko tipkovnice.
Dovoljeno je vnašati kontrolne znake v datoteko SUB na običajen način, tako da vtipkamo znak ^ in potem črko, ki naj bo pretvorjena v kontrolni znak. Za vnos znaka ^ moramo to vtipkati dvakrat zapored. Ta kombinacija se pretvori v en sam znak na enak način, kot se prevede $$ v znak $.
Datoteka tipa SUB sme vsebovati sledeče tipe vrstic:
$0 do $9)Ukazne vrstice v CP/M 3+ ne smejo preseči 128 znakov.
SUBMIT SUBMIT ImeDatoteke SUBMIT ImeDatoteke argument ... argument
Če vtipkamo samo SUBMIT, nas sistem sam povpraša za ostanek ukaza. Vstavimo opis datoteke in argumente.
Če se želimo izogniti stalnemu pisanju ukaza SUBMIT, uporabimo ukaz:
SETDEF $ORDER=(COM,SUB)
S tem smo določili, da se ukazne datoteke (.SUB) kličejo enako kot običajne programske datoteke (.COM).
Vsakokrat ko vklopimo ali postavimo v osnovno stanje (reset) svoj računalnik, bo sistem CP/M 3+ sam začel iskati posebno datoteko za izvrševanje, ki se imenuje PROFILE.SUB. Če te datoteke v sistemu ni, bo ta začel z normalno operacijo. Če pa obstaja PROFILE.SUB, bo sistem izvršil ukaze, ki jih ta datoteka vsebuje. Ta datoteka je priročna za uporabo takrat, ko redno izvrševamo določeno serijo ukazov pri vključitvi računalnika.
Z uporabo te lastnosti se bo vedno izvršilo zaželeno zaporedje ukazov, preden bomo pričeli z rednim delom na računalniku.
TYPE izpiše vsebino ASCII datotek na ekran. Izpis datoteke se zaustavi s CTL-S in nadaljuje s CTL-Q, prekinemo pa ga lahko s CTL-C. Izpis je lahko tudi na tiskalnik, če pred <RET> odtipkamo CTL-P. Če navedene datoteke ni, sistem izpiše:
No File
Ukaz lahko okrajšamo v TYP.
TYPE <RET> TYP eod$stikala
eod: | enolični opis datoteke (glej poglavje 8.2.1) |
stikala: | PAGE in NOPAGE |
PAGE: pomeni, da se izpis na ekran zaustavi, ko se ekran napolni; na zaslonu se prikaže sporočilo:
Press Return to Continue
kar pomeni, da je treba za nadaljevanje prikaza pritisniti tipko <RET>.
NOPAGE: pomeni, da se izpisuje neprekinjeno.
Če opcije izpustimo, je privzeto stanje PAGE; naenkrat se prikaže 24 vrstic besedila na zaslonu.
A>TYP TEXT.TXT
Izpiše se vsebina datoteke TEXT.TXT, ki se nahaja na privzeti enoti.
A>TYPE
Če ne navedemo imena datoteke, sistem sporoči:
Enter file:
Vpišemo TEXT.TXT in dobimo isto kot v prvem primeru.
A>TYP B:PROGRAM.PAS$NOPAGE
Izpiše vsebino datoteke PROGRAM.PAS, ki je na disketi, neprekinjeno na zaslon.
USER spremeni številko uporabniškega področja na številko, ki je navedena v ukazni vrstici.
USER USER n
n | številka želenega uporabniškega področja (0 .. 15) |
A>USER
Sistem zahteva:
Enter user#:
Vtipkamo številko, npr. 1, in sistem odgovori z novim znakom pripravljenosti:
1A>
A>USER 13
Sistem odgovori z:
13A>